Najem kombija za selitev

Vsak, ki se enkrat seli, se dobro zaveda, kaj vse to prinese za seboj in da je najem kombija skoraj nujen. Toliko stvari, kot se nabere, si sploh ne moremo predstavljati, to vidimo šele potem, ko enkrat začnemo pakirati in ni ni ni konca.

Sama sem se selila dvakrat, enkrat kot študentka in enkrat že kot družina. To je čista razlika, kajti ko se seliš kot študentka najem kombija res ni potreben, ker lahko skoraj vse spraviš v en sam nahrbtnik, takrat nimaš veliko stvari in lahko se preseliš v uri ali dve. Drugo pa je, če se seliš kot družina, takrat pa se moramo zavedati, da je to čisto nekaj drugega. Že sama organizacija selitve je težka, posebej, če imamo majhne otroke. Takrat je najboljše, da otroke damo k babicam ali dedkom, da se lažje organiziramo. Takrat pa je najem kombija še kako priporočljiv. 

Sama sem stvari selila 3 dni. Ni in ni bilo konca, na začetku sem vse lepo zlagala po škatlah, na koncu že več nisem vedela, kje imam kaj, samo da je šlo v kombi in se odpeljalo na drugi konec. Ja, trikrat po cel poln kombi in ne vem, kaj bi naredila, če bi stvari prevažala z avtom, enostavno to ne bi šlo. 

Na srečo pa je najem kombija danes že skoraj v vsakem malo večjem mestu in to ti res pri selitvi pomaga. Tako lahko svari veliko lažje preseliš, vse lahko zložiš tako, da se stvari ne uničujejo in tako imaš potem veliko manj dela, ker imaš vse lepo zloženo in lahko kasneje v novem domu postopoma zlagaš iz škatel, ker točno več kje imaš kaj. Kajti če prevažaš stvari z avtom, se ti vse skupaj pomeša, zmečka in tako dalje. Resnično najem kombija pride prav in veliko lažje je za vse skupaj pri sami selitvi in da kasneje čim lažje zaživijo naprej v novem domu.

Kakšne žlebove izbrati

Ko smo začeli razmišljati o novi hiši, smo morali res gledati na vse. To je potrebno ogromno zbranosti in znanja, da izberemo pravilne materiale za hišo, da nam kasneje ne bo žal. Resnično zahtevna naloga. Ko smo izbrali iz kakšnega materiala naj bo hiša, hitro pridemo na streho, ko zaključimo z streho pa smo že pri žlebovih. Žlebovi niso lahka izbira in resnično se moramo pozanimati, iz kakšnega materiala bomo izbrali za našo hišo.

Materiali so različni, pa si poglejmo katere materiale ponuja trg:

Aluminijasti žlebovi so kvalitetni žlebovi. Ti žlebovi trajajo približno 50 let, to je lahka kovina ki je zelo obstojna zaradi svoje oksidne prevleke. Tako ogromno ljudi izbere aluminij, lahko bi rekli da je material prihodnosti.

Žlebovi iz pocinkane pločevine imajo rok trajanja 20 do 30 let. Lahko pa jim trajnost povečamo z nanosom barve.

Cinkotitna pločevina je pa že skoraj cink izrinila iz uporabe, saj ji je uspelo ohraniti vse dobre lastnosti cinka glede na kisla podnebja. Ta pločevina ima lastnosti večje trdnosti, lažje obdelave in večje elastičnosti, kot smo rekli pa je od cinka manj občutljiva na vremenske razmere. Ima pa ta material slabo lastnost, to pa je večkratno upogibanje.

In še bakrena pločevina in žlebovi iz bakrene pločevine. Ta pločevina je kovinsko rdeče barve z različnimi odtenki. Zanimivo je vedeti, da pri njej velja, da lahko trdnost vidimo že na daleč. Saj velja bolj kot je svetle barve odtenek, bolj je trdna. Prevlečena je s platino, zato da ščiti baker pred agresivnimi snovmi. Je pa kar neprijazna do drugih elementov. Od čistih elementov prenese samo svinec in kositer.

Zdaj kakšne žlebove izbrati je vaša odločitev, materiali so različni in imajo različno življenjsko dobo in je tudi odvisno v kakšnih vremenskih razmerah živite. Žlebovi naj bodo le kvalitetni, da bodo odporni na vremenske razmere, potem pa si izberite še barvo, ki se bo podal vaši hiši.

 

Nepremičnine Lucija v svoji ljubi podobi

Nekoliko manjši kraji na slovenski obali razkrivajo mnogo več, kot mogočnejša imena naših turističnih destinacij in nepremičnine Lucija, so nekoliko majn iskane, kot večji deli našega primorja. A to še zdaleč ne pomeni, da se na tem območju, ne nahajajo prekrasne nepremičnine Lucija, ki bi jih bilo vredno obiskati, ali celo bili njihov lastnik. 

Ker sem iz drugega okolja, ki ni niti približno podoben mestu, kot je Lucija, si predstavljam preživljanje časa v nekoliko manjšem obmorskem kraju, a vseeno kot tak razkriva mnogo več, kot je videti le ko se zapeljemo mimo. Tako so nepremičnine Lucija pomembni del ljudi, ki tam živijo. Opaziti je, da gre za nekaj bistveno večjega, po videzu nekaterih stavb, je opaziti da gre za neko dediščino, ki ima globlji pomen. Mesto diha na poseben način, ljudje umirjeni, živijo svoje ležerno ustaljeno življenje, nepremičnine Lucija, pa so del tega, skoraj malo skrivnostnega mesta.

Zelo malo je potrebno, da se človek najde v neki sredini, ob ljudeh, ki ga napolnijo z življenjem, v ambijentu, ki da piko na i tisti popolnosti, ki jo išče skozi življenje. In nepremičnine Lucija razkrivajo ravno to, objemanje umirjene narave, s pridihom prihodnosti, ki daje človeku upanje in veselje do življenja. 

So majhni obmestni deli, ki so nekoliko majn vidni, skriti in oddajajo tisto čarobnost,kjer bi se človek želel ustaviti in zadihati to sproščenost, ki veje na vse konce nepremičnine Lucija, ko enostavno deluje skrivnostno, a navdihujoče. In ravno to je tudi smisel bivanja v nekem okolju, ki nas dopolnjuje in polni naše notranje energije.

Je pa pomembno tudi dejstvo, da je prednost bivanja v kraju, kot je Lucija to, da je kljub njegovi infrastrukturi nepremičnine Lucija in velikosti mesteca, vse na dosegu roke, urejenost kraja kot takega, kjer je poskrbljeno tako za turiste kot domačine. Ima vse, kar imajo veliki.

Vozniški izpit mojega dedka

Kot vnukinja, sem večkrat hodila na počitnice k dedku in babici, ker je moj dedek imel vozniški izpit smo velikokrat šli tudi kam na izlet. Prav prisrčno je bilo videti mojega dedka, kako vozi majhen avto in kako zraven sedi moja babica, ki nima izpita in ga komandira. Kot majhna nisem nikoli nič rekla, danes sem hvaležna za te lepe dogodke, ki se jih z veseljem spominjam.

Leta so tekla in moj dedek je bil še vedno prav dober voznik. Moj oče ga je včasih zafrkaval glede vožnje, sama pa sem bila ponosna, da me okoli vozi dedek. Ko sem odrasla je moj dedek še kar imel vozniški izpit, vendar njegova vožnja se je spremenila. Ni bil več tako hitro odziven in tudi vozil je veliko bolj pazljivo in počasi, vendar občudovanja vreden. Ko sem prišla k njemu na obisk, sem mu prav rekla, da imam željo, da se nekam zapeljeva. Takrat sva se po navadi zapeljala do bližnjega hriba, kjer sva spila kakšno pijačo. On je po navadi spil kakšen kozarček vina, jaz pa kavo. Cenim te trenutke še danes.

Ko sem sama delala vozniški izpit sem se večkrat spomnila nanj, kakšno vožnjo ima in kako zelo previden je na cesti. Kako je bil vesel, ko sem položila vozniški izpit, ti spomini so res živi in če bi še enkrat imela to možnost, da preživljam čas z njim, bi ga sigurno še veliko več in večkrat bi mu dala vedeti, kako zelo ga cenim in spoštujem. 

Sama vem, da je zanj vozniški izpit bil svoboda, ki mu je bila dana, da se je lahko odpeljal v bližnje hribe. Oboževal je hribe, lepo ga je bilo opazovati, kako z dušo hodi v planine. Trenutek, ko je mogel sprejeti dejstvo, da mora vozniški izpit vrniti zaradi starosti, zanj ni bil prijeten. Vendar on takšen kot je je to sprejel in šel naprej.