Prvič sem slišala za kaj takega. Šla sem k sosedi na obisk in sem jo videla, kako pridno dela zunaj. Ko me je opazila, je bila zelo vesela, povedala mi je, da mora tako in tako nehati delati, ker ji nagaja dupuytrenova kontraktura in mi pokazala prste na roki. Sprva nisem vedela, kaj točno mi kaže, nisem si pa upala vprašati, da ne bi izpadla neumna.
Nato sem jo vprašala, ali je že bila pri zdravniku in kaj je rekel. Povedala mi je, da ji je povedal, da je to dupuytrenova kontraktura in da se včasih zdravi, včasih pa tudi ne. Videla sem, da ona ne more iztegniti prsta, tako sem sklepala, da je to največji problem pri tej bolezni. Zakaj pa to nastane pa nisem vedela. Ona mi je povedala, da bo šla operativni poseg in da zelo boli, ker je že enkrat bila. Tako ji skozi rez kože odstranijo obolelo tkivo in tako ji prst popolnoma izravnajo.
Ko sem poslušala njeno zgodbo, se mi je seveda vse skupaj zdelo zelo grozljivo in boleče in zvedela sem, kaj dupuytrenova kontraktura je. Celo tako zelo boleče, da se mi je obraz skremžil, kar pa je soseda seveda opazila. Pogledala me je tako zelo nedolžno, kakor, da bi gledala majhnega otroka, ki ga mora potolažiti in mi zaupala, da je bil postopek popolnoma neboleč in da je imela več bolečin in težav ves čas, ko je odlašala s posegom.
Seveda sama ni bila kriva, saj preprosto ni vedela kaj je ta bolezen in da lahko dupuytrenova kontraktura bistveno pripomore h kvaliteti življenja. Vprašala sem jo, kako se počuti zdaj, ko teh težav nima več in ne bi mogla videti bolj srečnega obraza.
Soseda je namreč mislila, da je dupuytrenova kontraktura nekaj, kar se ne da odpraviti in da je to nekaj s čimer bo morala živeti celo življenje. Jaz pa sem se zamislila ob misli, koliko je bolezni in težav, ki jih ljudje imajo, pa mnogi za to ne vemo.