Že od malega sem sanjala o majhni hiški sredi narave, obdani z gozdom in svežim zrakom. Pred nekaj leti sem te sanje končno začela uresničevati. Brskala sem po različnih možnostih za vikend hiško in kmalu sem ugotovila, da so lesene hiške nekaj čisto posebnega. Toplina lesa, vonj po smoli in občutek domačnosti so me takoj osvojili.
Skupaj s partnerjem sva začela raziskovati različne modele lesenih hišk, od najmanjših brunaric do nekoliko večjih, bolj sodobnih zasnov. Na koncu sva se odločila za majhno leseno hiško, postavljeno na robu travnika, tik ob gozdu. Ko sva jo prvič obiskala, še preden je bila dokončno postavljena, sem že vedela, da bo to moj najljubši kotiček na svetu.
Gradnja lesenih hišk ima svoje posebnosti, saj je potrebno paziti na pravo obdelavo lesa, izolacijo in zaščito pred vremenskimi vplivi. Midva sva želela, da hiška ostane čim bolj naravna, zato sva izbrala lokalne materiale in ekološke premaze. Vsaka odločitev, od izbire lesa do notranje opreme, je bila skrbno premišljena.
Danes, ko stopim skozi vrata svoje lesene hiške, me objame občutek miru in svobode. V vsakem letnem času ima svoj čar. Poleti je prijetno hladna, pozimi pa prijetno topla, ko zakuriva majhno peč. Lesene hiške imajo nekaj, kar težko opišem z besedami; neko pristno povezanost z naravo, ki je v betonskih stavbah enostavno ni mogoče občutiti.
Najlepše je, da je ta hiška postala prostor, kjer lahko pobegnem pred vsakdanjim stresom. Lesene hiške niso le bivališča, so način življenja. Če bi se morala še enkrat odločiti, ne bi spremenila prav ničesar.
V zadnjih letih sva v leseni hiški preživela nešteto nepozabnih trenutkov, od dolgih večerov ob ognju do sproščenih nedeljskih zajtrkov na verandi. Vsakič, ko pridem tja, začutim, kako mi misli postanejo bolj jasne. Lesene hiške imajo to čarobno sposobnost, da ti pomagajo ponovno najti stik s seboj in s svetom okoli sebe.