Ko sem prvič slišala za pojem diastaza, sem bila že skoraj leto dni po porodu. Do takrat sem mislila, da je moj ‘malo čuden’ trebuh pač normalen del poporodnega telesa. Saj veste, tista izbočenost na sredini, kot nekakšen mehki hribček, ki se ne premakne ne glede na to, koliko trebušnjakov narediš. In jaz sem jih delala. Veliko. Ker sem si želela nazaj svoj raven, prednosečniški trebuh.
Potem pa sem med brskanjem po spletu naletela na eno trenerko, ki je govorila o diastaza rektusov – razmiku trebušnih mišic po porodu. Prikazala je, kako se to preveri in sem si mislila: okej, poskusimo. Ulegla sem se, pritisnila prste med mišice in… šok. Kot da bi bila med njimi luknja. Takrat mi je kliknilo, mogoče pa z mano ni nič narobe, ampak gre za nekaj čisto fizičnega, kar se dejansko da popraviti.
Začela sem raziskovati in hitro ugotovila, da trebušnjaki in plank niso ravno najboljša ideja, če imaš diastaza. Obrnila sem se na fizioterapevtko, ki se ukvarja s poporodnim telesom in začeli sva delati čisto drugačne, veliko bolj nežne vaje. Fokus na dihanje, aktivacijo globokih mišic, kontrolirano gibanje. Na začetku sem imela občutek, da ne delam nič, ampak po nekaj tednih sem začela opažati razliko.
Trebuh se je začel manjšati, hrbet me ni več skoraj nič bolel, pa tudi počutila sem se veliko bolje. Čez nekaj mesecev sem ponovno preverila razmik in bil je manjši. Ampak bolj kot to me je veselilo, da sem končno razumela svoje telo.
Danes pogosto omenim diastaza, ko govorim z novopečenimi mamicami. Ker vem, kako osamljeno se lahko počutiš, ko misliš, da se tvoje telo ‘ne vrača v prvotno stanje’. Pa se, samo na drugačen način in s pravo podporo.
Diastaza me je naučila, da telo po porodu potrebuje čas, razumevanje in nežnost. Ni treba hiteti nazaj v stare hlače ali na fitnes. Najprej poslušaj svoje telo. In če rabiš pomoč, jo poišči. Res je vredno.