klaviratura

Končno je prišel na vrsto moj težko pričakovani nakup. To je nakup klaviature za produkcijo. Še dobro, da mi je končno uspelo, ker sem komaj čakala, da vrnem to klaviaturo, ki jo imam sedaj tistemu, ki mi jo je posodil. Že prej sem jo hotela vrniti, pa je ni hotel vzeti, ker je vedel, da nimam nove. Tudi laž ni šla skozi. Predvsem sem pa jo hotela vrniti, da nisem več nikomur nič dolžna. Vse, kar imam sedaj, je končno vse čisto moje. Ni veliko je pa dovolj, da lahko delam. In to je vse, kar je pomembno.

Materiala imam več kot dovolj, da lahko delam na produkciji in na vsem, kar si želim. Malce sem v minusu s časom, ker imam preveč drugega dela. Upam, da se tudi to kmalu uskladi, da bom imela več denarja in manj dela. To bi bilo odlično. Model, na katerem delam, naj bi to dosegel in upam, da se bo to kmalu zgodilo. Seveda sem pa modro tiho, ker večina ljudi ne verjame, da je to možno. Jaz pravim, da je, tako, da se bom kar držala te poti. Moram pa priznati, da je težko stopiti ven iz ustaljenih okvirjev, in kljub temu da verjamem v to, na nekaterih točkah vseeno ne verjamem v to. Kakorkoli se to kontroverzno sliši, nimam drugega podobnega opisa.

Če sem prišla tako daleč z vsem, kar sem prišla, potem obstaja zelo velika možnost, da tudi to naredim, kar imam v mislih. Ko sem v dvomih, se pa spomnim, da tudi tista dva, ki sta izumila letalo, nista bila na veliko boljši točki kakor jaz. Nihče ni verjel, da je to možno. Le onadva sta trmasto vztrajala kljub neštetim padcem in na koncu jima je uspelo.