Zagotovo je gasilstvo eden izmed težjih poklicev, in kljub temu da je gasilsko društvo zelo razširjeno pri nas, je gasilcev vedno premalo. Prijateljica iz otroških let si je vedno želela biti gasilka, in ko je bila starejša, se je res vpisala v gasilsko društvo, da postane gasilka. Ko se je to dogajalo, nisva bili veliko v stikih. Sem ter tja sva se slišali in takrat mi je pripovedovala o kakšni izkušnji. Pogosto je tudi objavljala kakšne objave, v katerih je bilo razvidno, da pot ni lahka.
Ker je bilo to že kar nekaj časa nazaj, je bil zelo velik izziv tudi to, da je gasilsko društvo, h kateremu je pristopila, imelo le moške člane, zato je bila takrat edina ženska tam. In če si v manjšini je vedno to še dodaten izziv, preko katerega je treba iti. Ker pa je bila bolj močnejše postave in res ni bila običajna ženska, se je uspela v gasilsko društvo kar hitro klimatizirati. V samem začetku so ji kolegi dajali dodatne izzive, a kmalu za tem se je to prenehalo in počasi so postali že pravi prijatelji. Je pa s tem navdušila mnogo drugih žensk, da so se s časoma tudi one postale gasilke. Vsekakor lahko rečem, da je bila pozitivna inspiracija, da v tem društvu, danes niso samo moški člani, temveč je že kar nekaj žensk.
Danes je že skoraj deset let, odkar je vstopila v gasilsko društvo in kljub temu da ima družino, še vedno ostaja v tem poklicu. Je bila tudi že soočena s situacijami, ki niso bile ravno lahke in so jih skupaj s kolegi uspešno rešili, a vseeno kanček nepredvidljivosti vseeno ostaja. Jaz jo spoštujem in upam, da bo še dolgo hodila po poti, ki je veseli, pa če bo to pot, ki jo nudi gasilsko društvo ali pa karkoli drugega.