Vozniški izpit mojega dedka

Kot vnukinja, sem večkrat hodila na počitnice k dedku in babici, ker je moj dedek imel vozniški izpit smo velikokrat šli tudi kam na izlet. Prav prisrčno je bilo videti mojega dedka, kako vozi majhen avto in kako zraven sedi moja babica, ki nima izpita in ga komandira. Kot majhna nisem nikoli nič rekla, danes sem hvaležna za te lepe dogodke, ki se jih z veseljem spominjam.

Leta so tekla in moj dedek je bil še vedno prav dober voznik. Moj oče ga je včasih zafrkaval glede vožnje, sama pa sem bila ponosna, da me okoli vozi dedek. Ko sem odrasla je moj dedek še kar imel vozniški izpit, vendar njegova vožnja se je spremenila. Ni bil več tako hitro odziven in tudi vozil je veliko bolj pazljivo in počasi, vendar občudovanja vreden. Ko sem prišla k njemu na obisk, sem mu prav rekla, da imam željo, da se nekam zapeljeva. Takrat sva se po navadi zapeljala do bližnjega hriba, kjer sva spila kakšno pijačo. On je po navadi spil kakšen kozarček vina, jaz pa kavo. Cenim te trenutke še danes. 

Ko sem sama delala vozniški izpit sem se večkrat spomnila nanj, kakšno vožnjo ima in kako zelo previden je na cesti. Kako je bil vesel, ko sem položila vozniški izpit, ti spomini so res živi in če bi še enkrat imela to možnost, da preživljam čas z njim, bi ga sigurno še veliko več in večkrat bi mu dala vedeti, kako zelo ga cenim in spoštujem. 

Sama vem, da je zanj vozniški izpit bil svoboda, ki mu je bila dana, da se je lahko odpeljal v bližnje hribe. Oboževal je hribe, lepo ga je bilo opazovati, kako z dušo hodi v planine. Trenutek, ko je mogel sprejeti dejstvo, da mora vozniški izpit vrniti zaradi starosti, zanj ni bil prijeten. Vendar on takšen kot je je to sprejel in šel naprej.