Month: december 2019

Nepremičnine Lucija v svoji ljubi podobi

Nekoliko manjši kraji na slovenski obali razkrivajo mnogo več, kot mogočnejša imena naših turističnih destinacij in nepremičnine Lucija, so nekoliko majn iskane, kot večji deli našega primorja. A to še zdaleč ne pomeni, da se na tem območju, ne nahajajo prekrasne nepremičnine Lucija, ki bi jih bilo vredno obiskati, ali celo bili njihov lastnik. 

Ker sem iz drugega okolja, ki ni niti približno podoben mestu, kot je Lucija, si predstavljam preživljanje časa v nekoliko manjšem obmorskem kraju, a vseeno kot tak razkriva mnogo več, kot je videti le ko se zapeljemo mimo. Tako so nepremičnine Lucija pomembni del ljudi, ki tam živijo. Opaziti je, da gre za nekaj bistveno večjega, po videzu nekaterih stavb, je opaziti da gre za neko dediščino, ki ima globlji pomen. Mesto diha na poseben način, ljudje umirjeni, živijo svoje ležerno ustaljeno življenje, nepremičnine Lucija, pa so del tega, skoraj malo skrivnostnega mesta.

Zelo malo je potrebno, da se človek najde v neki sredini, ob ljudeh, ki ga napolnijo z življenjem, v ambijentu, ki da piko na i tisti popolnosti, ki jo išče skozi življenje. In nepremičnine Lucija razkrivajo ravno to, objemanje umirjene narave, s pridihom prihodnosti, ki daje človeku upanje in veselje do življenja. 

So majhni obmestni deli, ki so nekoliko majn vidni, skriti in oddajajo tisto čarobnost,kjer bi se človek želel ustaviti in zadihati to sproščenost, ki veje na vse konce nepremičnine Lucija, ko enostavno deluje skrivnostno, a navdihujoče. In ravno to je tudi smisel bivanja v nekem okolju, ki nas dopolnjuje in polni naše notranje energije.

Je pa pomembno tudi dejstvo, da je prednost bivanja v kraju, kot je Lucija to, da je kljub njegovi infrastrukturi nepremičnine Lucija in velikosti mesteca, vse na dosegu roke, urejenost kraja kot takega, kjer je poskrbljeno tako za turiste kot domačine. Ima vse, kar imajo veliki.

Vozniški izpit mojega dedka

Kot vnukinja, sem večkrat hodila na počitnice k dedku in babici, ker je moj dedek imel vozniški izpit smo velikokrat šli tudi kam na izlet. Prav prisrčno je bilo videti mojega dedka, kako vozi majhen avto in kako zraven sedi moja babica, ki nima izpita in ga komandira. Kot majhna nisem nikoli nič rekla, danes sem hvaležna za te lepe dogodke, ki se jih z veseljem spominjam.

Leta so tekla in moj dedek je bil še vedno prav dober voznik. Moj oče ga je včasih zafrkaval glede vožnje, sama pa sem bila ponosna, da me okoli vozi dedek. Ko sem odrasla je moj dedek še kar imel vozniški izpit, vendar njegova vožnja se je spremenila. Ni bil več tako hitro odziven in tudi vozil je veliko bolj pazljivo in počasi, vendar občudovanja vreden. Ko sem prišla k njemu na obisk, sem mu prav rekla, da imam željo, da se nekam zapeljeva. Takrat sva se po navadi zapeljala do bližnjega hriba, kjer sva spila kakšno pijačo. On je po navadi spil kakšen kozarček vina, jaz pa kavo. Cenim te trenutke še danes.

Ko sem sama delala vozniški izpit sem se večkrat spomnila nanj, kakšno vožnjo ima in kako zelo previden je na cesti. Kako je bil vesel, ko sem položila vozniški izpit, ti spomini so res živi in če bi še enkrat imela to možnost, da preživljam čas z njim, bi ga sigurno še veliko več in večkrat bi mu dala vedeti, kako zelo ga cenim in spoštujem. 

Sama vem, da je zanj vozniški izpit bil svoboda, ki mu je bila dana, da se je lahko odpeljal v bližnje hribe. Oboževal je hribe, lepo ga je bilo opazovati, kako z dušo hodi v planine. Trenutek, ko je mogel sprejeti dejstvo, da mora vozniški izpit vrniti zaradi starosti, zanj ni bil prijeten. Vendar on takšen kot je je to sprejel in šel naprej.